Strategije lektoriranja se razlikujejo. Lektorji bi naj na začetku svoje kariere preizkusili več taktik, saj lahko le tako najdejo tisto, ki jim najbolj ustreza. Najpomembnejša je strategija, s katero je možno v najkrajšem možnem času najti in odpraviti čim več napak.

Ne glede na izbrano strategijo, pa je dobro upoštevati naslednje:

1. Na pregledovalnike pravopisa (ang spell-checkers) se ne gre zanesti. So uporabna orodja, a nikakor ne zanesljiva. Pregledovalniki pravopisa imajo omejene slovarje, kar pomeni, da so besede, ki se pojavijo med napakami, morda zapisane pravilno, a niso v spominu pregledovalnika. Prav tako pa pregledovalniki ne bodo zasledili napak v črkovanju, če ste kljub napaki zapisali veljavno besedo. Na primer: Če ste namesto »rokav« zapisali »roka« ali pa »zrezek« namesto »zvezek«, pregledovalnik te napake ne bo zasledil.

2. Dobro je iskati le eno vrsto napak naenkrat. Če se trudimo prepoznati in naenkrat pregledati celotno besedilo z njegovimi jezikoslovnimi značilnostmi, lahko spregledamo marsikatero podrobnost, zaradi česar je lektura manj učinkovita. Na primer: slovnične napake lažje zasledimo, če hkrati ne preverjamo ločil in črkovanja. Upoštevati pa moramo tudi to, da tehnike, s katerimi lažje zasledimo eno vrsto napak, pri drugih napakah ne pomagajo.

3. Brati je potrebno počasi in prebrati moramo vsako besedo. Včasih je dobrodošlo, da besedilo preberemo naglas. To nas prisili, da izgovorimo vsako besedo in hkrati slišimo, kako besede zvenijo skupaj. Če beremo potihoma ali prehitro, lahko spregledamo napake ali jih celo podzavestno odpravimo.

4. Besedilo razdelimo v posamezne stavke. To je še ena tehnika, ki nam pomaga, da vsako poved pozorno preberemo. Za vsako piko preprosto pritisnemo enter in tako se vsaka poved začne v novi vrstici. Nato preberemo vsako poved posebej – iščemo slovnične napake, napačna ločila ali napačno črkovanje. Če lektoriramo natisnjeno kopijo, si lahko pomagamo z neprozornim predmetom, kot je na primer ravnilo ali kos papirja, da izoliramo vrstico, ki jo lektoriramo.

5. Obkrožimo vsako ločilo. S tem se prisilimo, da pogledamo vsako izmed ločil. Ko ga obkrožimo, se vprašajmo, če je postavljeno pravilno.

6. Vzvratno branje. Ta tehnika je učinkovita pri preverjanju črkovanja. Začnemo z zadnjo besedo na zadnji strani in nadaljujemo dokler ne pridemo do začetka besedila. Tako preberemo vsako besedo in nanjo gledamo kot na posamezen element. Ne povezujemo je v stavek, kjer bi lahko besedo podzavestno popravili v mislih, ne pa tudi na dokumentu. Pri »vzvratnem branju« nimajo vsebina, ločila in slovnica nobenega smisla in tako se lahko osredotočimo zgolj na črkovanje.

7. Lektoriranje je učni proces. Ne iščemo le napak, ki jih lahko prepoznamo, učimo se prepoznati in odpraviti tudi nove napake. Tukaj nastopijo priročniki in slovarji. Tiste, ki se nam zdijo uporabni, je dobro imeti ob lektoriranju vedno pri roki.

8. Nevednost je morda blaženost, a zaradi nje ne boste boljši lektor! Pogosto lahko naletimo na zapise, ki se nam ne zdijo pravilni, hkrati pa nismo povsem prepričani, kaj je narobe. Videti je, da je beseda napačno črkovana, a pregledovalnik pravopisa nas nanjo ni opozoril. Zdi se nam, da bi morali med dve besedi postaviti vejico, a nismo prepričani zakaj. Bi morali uporabiti »ki« namesto »kateri«? Če niste prepričani v odgovor, morate rešitev iskati tako dolgo, dokler je ne najdete. Verjamem v rek, ki pravi: »Nobena težava ni rešena, dokler ni rešena pravilno.«

Avtorica: Brigita Vogrinec Škraba