Prevajanje leposlovja zahteva od prevajalca nekoliko več kot prevajanje drugih besedil. Prevajalec mora prenesti ne le pomen besedila, pač pa tudi ozračje časa, v katerem je izvirno besedilo nastalo, pridih okolja, v katerem se zgodba odvija in tudi slog pisanja, ki je značilen za avtorja.

Sama sem ob prevajanju leposlovja spoznala, da moraš pred prevodom knjige »spoznati« njenega avtorja oz. avtorico. Koristne so informacije, ki jih pridobimo iz raznih biografij, največ pa o avtorju spoznamo iz njegove avtobiografije. Pomembna je tudi iskrica – zares dobro lahko prevedemo le delo nekoga, ki ga spoštujemo – kot umetnika in kot osebo. Vsak avtor v svoje delo namreč vnese tudi nekaj sebe, v vrsticah pusti pečat svoje osebnosti, svojih strahov, sanj, izkušenj in želja. Če znamo te sledi »prebrati«, če vemo od kod izvirajo in kakšen je njihov pomen, se lahko postavimo v avtorjevo kožo in resnično doumemo celotno težo prebrane vrstice, ki se zdi povprečnemu bralcu povsem običajna. Tedaj znamo težo pomena izvirnika prenesti v ciljni jezik.

Pomembno je tudi, da prevajalec leposlovja prevaja le knjige, ki so mu všeč, ki ga zanimajo; knjige, v katerih »se lahko najde«. Bralci si namreč zaslužijo najboljši možni prevod, saj jim njihova priljubljena knjiga veliko pomeni in zato zahteva prevajalca, ki z njimi čuti.

Prevajalec leposlovja mora torej poskrbeti, da se s prevodom ne izgubi čar in pristen pridih izvirnika.

Avtorica: Brigita Vogrinec Škraba