Dobro poznan italijanski rek pravi: »Traduttore, traditore« (Prevajalec, izdajalec) in namiguje, da naša potuhnjena vrsta nikakor ni zmožna ostati zvesta izvirnemu besedilu.

Kolikokrat ste že gledali film in opazili, da bi sami podnapise prevedli drugače? Kolikokrat ste prijatelja zaprosili, da vam prevede šalo, zaradi katere so se vsi v filmu na ves glas smejali, pa vam je odvrnil, da tega ne more storiti, ker povedano ne bi imelo smisla?

Ljudje, ki so zmožni brati knjige in gledati filme v njihovem izvirnem jeziku, se skoraj vedno pritožujejo nad kakovostjo prevoda knjig in podnapisov. Kdo od nas pa še ni slišal nekoga, ki bi ob gledanju filma rekel: »Ne ne, ni rekel tega. Ta prevajalec je nesposoben.« Večina teh, ki podajajo takšne komentarje, se ne zaveda težav, povezanih s prevajanjem podnapisov. Prevajalec mora ob prevajanju podnapisov slediti vsem dialogom in posedovati dobro poznavanje države in kulture, v katero je postavljena zgodba. Povrh tega pa takega prevajalca omejuje še trajanje določene scene. Ker se podnapis ne more »preliti« v drugo sceno, mora imeti gledalec možnost, da prebere celoten prevod govora med sceno samo.

Seveda ima nestrokovno občinstvo včasih prav. Navsezadnje so nekateri prevodi filmov preprosto neposrečeni in tako idealni kandidati za pridobitev oznak, kot sta spodrsljaj in napaka. A prevajalci podnapisov so prisiljeni precej drastično obrezati govor, ga omejiti na dolžino podnapisa in prenesti pomen povedanega. Kot rezultat je prevod filma – pa naj bo sinhroniziran ali opremljen s podnapisi – zagotovo prej priredba kot preprosta kopija v ciljnem jeziku.

Avtorica: Brigita Vogrinec Škraba